Današnjega dne v Seattlu smo se še posebej veselili, saj smo danes imeli v načrtu obisk dveh tehnoloških velikanov: Microsofta in Facebooka.
Na jutranjem sestanku smo ugotovili, da je Facebookova pisarna oddaljena le petnajst minut hoda od našega motela, ter se odločili da do tja gremo peš, da se izognemo morebitni gneči na cesti in problemom s parkiranjem.
Ko smo prispeli do cilja, smo se začeli spraševati, ali sploh smo prišli do pravega naslova. Nikjer ni bilo opaziti niti enega Facebookovega logotipa. A naslov je bil pravi, pisarna pa je skrivala Facebookovo ime z razlogom. Sredi Seattla si ne morejo privoščiti takšne bahavosti kot v Silicijevi dolini, saj v Seattlu še vedno vlada velika ekonomska neenakost, preveliko izpostavljanje pa bi lahko prineslo nepotrebne konflikte.
V lobiju podjetja sta nas sprejela Fei Cao in njegov sodelavec Cheng. Prišlo pa je do zapleta. Vsak zaposleni v Facebooku lahko na ogled popelje do 10 ljudi. Nas pa je bilo 22. Ni nam preostalo drugega, kot da smo za sabo pustili oba učitelja in se z gostiteljema sami odpravili na ogled.
Fei in Shang sta nas popeljala čez vseh deset nadstropij. Vsako je bilo malce drugačno od drugega. Eno je imelo jedilnico, drugo sobo za igre, spet tretje več sob za sestanke… Vsako nadstropje pa je imelo odprto kuhinjo in ekipe programerjev, ki so vztrajno delali na svojih projektih.
Po ogledu Facebookove pisarne pa smo se odpravili nazaj po kombije ter se zapeljali do Microsoftovega kompleksa. Ta je bil predaleč, da bi se tja odpravili peš, bil pa je dovolj oddaljen od centra mesta, da je lahko ponosno razkazoval svoje ime.
V Microsoftovem kompleksu nas je znova sprejel Fei, s katerim smo se sprehodili po kompleksu in opazovali zanimive zgradbe, v katerih so delali Microsoftovi delavci. Popeljal pa nas je tudi do Microsoft Visitor Centra, kjer smo imeli malce prostega časa, da smo obiskali trgovino z njihovimi elektronskimi napravami in reklamnimi majčkami. Poleg tega pa smo se lahko preizkusili v več stvareh, kot so risanje na grafično tablico in dirkanje v simulatorju formule, pozabavali pa smo se lahko tudi s kakšno igrico na Xboxu in očali za virtualno resničnost.
Ob treh pa si je za nas nekaj časa vzel še Cheng Wang. Povabil nas je v konferenčno sobo na klepet ob kavi, ter nam bil na voljo za vsa vprašanja, ki smo jih imeli. Pogovarjali smo se o za nas aktualnih temah, kot so pripravništvo, kako napisati dober življenjepis, se izkazati na intervjuju in kakšne so razlike med velikimi računalniškimi podjetji.
Čas je ob prijetnem klepetu hitro minil. Ko smo končali, smo ugotovili, da smo zdaj že skoraj prepozni da bi si danes ogledali še kakšen Seattelski muzej. Zato smo se odločili, da danes krenemo iz mesta v divjino, ter se odpravimo do manjšega mesta Port Angeles, od koder bomo jutri krenili proti Olimpijskemu narodnem parku.
Med potjo smo lahko opazovali zasnežene vrhove bližnjih gora. Omeniti je vredno znameniti Mount Rainier, ki iz juga gleda na Seattle, in goro Olimp, najvišjo goro v Olimpijskem nacionalnem parku. Ime je dobil po gori Olimp v Grčiji, na kateri naj bi bivali bogovi. Poleg tega je v ZDA še sedem vrhov z istim imenom, od tega dva ležita v Kaliforniji. A bolj zanimivo kot kreativnost Američanov pri izbiri imen pa je to, da imamo še eno goro Olimp v Kanadi in dve v Avstraliji, za povrhu pa še eno na Marsu. Slednja je hkrati najvišja gora v našem osončju. Stari Grki so torej imeli prav, ko so dejali, da je Olimp najvišja gora. Zmotili so se le glede planeta na katerem leži.
Kot je že postala tradicija, sta se tudi danes oba kombija ločila in šla vsak po svoje. Dogovorili smo se, da se na poti v Port Angeles ustavimo v Taco Bellu v Tacomi. A v Tacomi je več Taco Bellov. Bilo bi nenavadno, če vsak kombi ne bi šel v svojega. Znova smo se srečali v motelu v Port Angelesu, mestecu iz katerega bi lahko opazovali Kanado, če le že ne bi bila tema, in tam tudi prenočili.