Kot v preteklih dneh, smo tudi danes imeli srečo z vremenom, saj smo se prebudili v jasno jutro. Dobro razpoloženje nam je nekoliko pokvarila počasna strežba zajtrka, zaradi česar smo zapustili Ridgecrest z rahlo zamudo.
Po kratkem postanku na bencinski postaji, ki smo ga izkoristili za obnovo zalog pijače in goriva, smo se po Kalifornijski državni cesti 178 odpeljali proti zloglasni Dolini smrti. Čeprav je bila cesta pretežno ravna, je bila zaradi razgibane okolice vožnja zelo zanimiva. Drevje se je hitro popolnoma umaknilo grmičevju. Po slabe pol ure vožnje smo se peljali mimo rudarskega mesteca Trona, znanega predvsem po pridobivanju soli in boraxa (natrijevega borata).
Ko smo industrijske obrate omenjenega naselja pustili za sabo, smo se priključili državni cesti 190, ki nas je vodila proti osrčju puščave, kar je nakazovalo tudi vedno redkejše grmičevje.
Po dobri uri vožnje smo naredili krajši postanek in prvič stopili na puščavska tla. Ugotovili smo, da pozimi celo v puščavi ni nevzdržne vročine. Temperatura je bila prijetnih 23 °C, kar je povsem neprimerljivo z absolutnim rekordom. Leta 1913 se je živo srebro dvignilo do 56.7 °C.
Kmalu smo prišli do peščenih sipin (Mesquite Flat Sand Dunes), ki so v sicer kamniti puščavi prava atrakcija. Ni potrebno posebaj poudarjati, da smo se tudi mi bosi pridružili skupinam turistov in uživali na toplem mehkem pesku.
Med vožnjo proti naslednji destinaciji, Furnance Creeku, smo ugotovili, da je zaradi odsotnosti mobilnega omrežja usklajevanje med vožnjo težavno. Ob enem izmed krajših postankov Kombija, ki ga imenujemo Washington, smo v drugem kombiju pot nadaljevali sami. Mahnili smo jo vsak po svoje …
Kombi Washington
Po postanku v Furnance Creeku in nakupu spominkov v tamkajšnji trgovini smo se odločili, da bomo dan raje kot ob vodi preživeli ob pohodih. Tako smo se odpeljali dobre 3 milje do Golden Canyona, od tam pa se peš odpravili proti skalni gmoti, imenovani Red Cathedral (v dobesednem prevodu rdeča katedrala). Številni smo se potrudili in splezali na kakšno od okoliških skal, saj možnosti za izjemne slike ni manjkalo.
Po prihodu do kombija smo se odločili, da imamo še dovolj energije za ogled naravnega mostu, ki se nahaja v 12 milj oddaljenem kanjonu.
Na koncu smo se odpravili še proti kotanji Badwater, s 85,5 metra pod morsko gladino najnižji točki v Severni Ameriki. Kotanja je polna solnih usedlin, ki tvorijo najrazličnejše zanimive vzorce.
Ko smo se po skoraj obveznem fotografiranju odpravili proti kombiju, smo naleteli na kolege iz drugega kombija. Dogovorili smo se, da jih počakamo pri zadnji točki našega ogleda – točki Zabriskie.
Omenjena vzpetina nam je ponudila prekrasen razgled na dolino in možnost, da naredimo še nekaj večernih slik te slovite doline.
Kombi California je do parkirišča na vzpetini prišel že po sončnem zahodu, zato smo se kar takoj odpeljali v smeri proti največjemu mestu Kalifornije – Los Angelesu. Ker smo opazili, da pokrajina ni preveč svetlobno onesnažena, smo si vzeli še nekajminutni odmor za opazovanje zvezd, satelitov in morebitnih NLP-jev 😊 . (Luč je uporabljena samo za namene fotografiranja, med opazovanjem smo bili v temi).
Kombi Kalifornija
V kombiju Kalifornija smo si zaželeli malo osvežitve, zato smo se ob prihodu v Furnance Creek odločili, da bomo obiskali bazen sredi puščave. Ker večina čez Atlantik ni prinesla svojih kopalk, smo jih kupili v lokalni trgovini in bili smo pripravljeni na skok.
Po plavanju smo si privoščili kosilo, nato pa se odpravili v Badwater. Do kotanje smo prišli, ko so kolegi iz drugega kombija že končali z ogledom. Tam smo opazovali tudi sončni zahod, nato pa smo se odpeljali do točki Zabriskie. Kolegi so nas tam že čakali in hitro smo se začeli prebijati iz puščave.
Ker je bilo do »Mesta angelov« predaleč, smo se odločili, da bomo prenočili v Barstowu. Po prijavi v motel smo utrujeni, a polni novih doživetij popadali v postelje; prekrasni a hkrati strašljivi Dolini smrti pa lahko rečemo le NA SVIDENJE!