Dan se je danes za nas začel bolj zgodaj, saj smo se morali že zjutraj podati na pot. Na včerajšnjem večernem sestanku smo se odločili da se v naslednjih dneh odpeljemo proti Los Angelesu, ter spotoma opravimo par postankov na zanimivih točkah. Eden od postankov ki je bil planiran za danes, je bila tudi univerza CSU Fresno.
Spakirali smo kovčke in se odpravili na pot. Po nekaj kilometrih vožnje po avtocesti 101 proti jugu so hiše ob cesti začele počasi izginjati, njihova mesta pa so zasedli zeleni travniki, kmetije in drevesa. Končno smo lahko dobili občutek da se vozimo po klasični avtocesti, kot jih imamo doma, saj smo se vozili več kot 20 km/h, ogleda na okolico pa ni zakrivalo na desetine zgradb.
ZDA imajo nekatere ceste tako imenovane »Diamantne pasove« (Diamond lane). To je vozni pas na skrajni levi namenjen vsem vozilom , ki prevažajo vsaj 2 potnika. S tem je Kalifornija hotela vzpodbuditi voznike da se ne peljejo sami v avtu, ter zmanjšati število vozil na cesti. Diamantnih pasov smo se večkrat posluževali, saj nas je bilo v kombijih več kot dovolj. V prejšnjih dneh smo se na njihov račun večkrat gneče rešili malce hitreje, danes pa nam je na tem pasu uspelo prehiteti rdečega Laborghinija.
Avtocesto 101 smo sčasoma zapustili in zavili na vhod proti California Coast Ranges. Hribčki poraščeni z drevesi so začeli spominjati na domače ceste, manjkale so edino luknje v asfaltu. Morda je tu še vredno omeniti da je v California Coast Rangesih tudi mesto duhov z imenom New Idria (Nova Idrija), ki je ime dobila po naši, slovenski Idriji.
Ob cesti se je dalo opaziti tudi veliko oglasov za prodajo sadja. Če bi se na ekskurzijo odpravili kakšnem mesec kasneje, bi poleg velikega števila oglasov opazili tudi veliko število prodajalcev, ki nam ponujajo sadje- tako kot pri nas. S tem da bi bilo tu več tako prodajalcev kot izbire- poleg jagod bi lahko kupili še pistacije, avokade in tudi bolj eksotične stvari kot česnov sladoled in nojevo jajce.
Preden pa smo se spustili iz California Coast Ranges v Central Valley, pa smo se še ustavili ob Saint Luis Reservoiru in posneli nekaj slik. Nato nas je pot vodila v suh in raven Central Valley, v katerem smo lahko opazovali velika polja bombaža in nasade jablan.
Okoli pol prve ure smo prispeli na CSU Fresno kjer nas je sprejel profesor Alex Liu. Razkazal nam je kampus in odgovoril na vsa naša vprašanja.
Visoko/višje šolstvo v Ameriki deluje drugače kot pri nas. Najbolj opazna razlika je v šolninah. Država ne pokrije šolnine študentom, temveč jim ponudi posojilo, s katerim si lahko pokrijejo stroške, a ga odplačujejo še več let po zaključenem študiju. Tako kot pri nas imajo privatne šole (kjer so šolnine najvišje), medtem ko pa lahko tukaj javne univerze grobo razdelimo še v tri kategorije: Raziskovalne (UC) , Pedagoške(CSU) in višje šole (Community collage). Najbolj priznane so raziskovalne univerze, kjer ni dovolj da je profesor dober pedagog, biti mora tudi dober raziskovalec. To pa pri pedagoških univerzah ni tako pomembno. Posledično so tudi šolnine na pedagoških univerzah nižje od šolnin na raziskovalnih, a so še vseeno višje kot pa v višjih šolah.
Zanimiv pa je tudi koncept kampusov. V slovenskih mestih je mogoče najti univerzo ali študentski dom v vsakem kotičku mesta. V Ameriki pa imajo kampuse- en predel mesta kjer lahko na kupu najdemo vse univerze, študentske domove, univerzitetno knjižnico, in vse stavbe ki spadajo zraven k univerzi.
Ogledali pa smo si tudi univerzitetno knjižnico, katere posebnost so bili premikajoči se knjižni regali.
Po ogledu kampusa sta nas velikodušno sprejela Sarah Lam, Podpredsednica za internacionalne zadeve (Assistant Vice President for International affairs) in Reza Raesi, Vodja oddelka za elektrotehniko in računalništvo (Professor/Department chair of Electrical and Computer Engineering). Povabila sta nas da se semkaj vpišemo na magisterij, pogovarjali pa smo se tudi o možnosti izmenjave študentov med našima fakultetama.
Po ogledu univerze pa smo se odpravili večerjat. Odločili smo se za zelo ameriški obrok v restavraciji Buffalo wings. Že ko smo vstopili vanjo smo začutili prav posebno *ameriško* vzdušje. Vsepovsod so bili ekrani na katerih so se predvajale športne vsebine. Na meniju je gotovo bilo veliko okusnih jedi, a tega ne morem zagotovo potrditi, saj smo se skorja vsi ustavili že na prvi strani- pri perutničkah! Na voljo je bilo ogromno različnih omak. Sošolec si je naročil perutničke z najbolj pekočo omako, ki so jo imeli, jih poskusil, nato pa jih je velikodušno razdelil med nami, da smo vsi lahko doživeli enako izkušnjo kot on.
Ena izmed razlik med Ameriko in slovenijo pa so tudi napitnine. Medtem povprečen Slovenec napitnino da ob porabljenem večjem znesku da zaokroži navzgor, povprečen Američan da napitnino ob vsakem obroku. Njihova kultura je, da napitnine ne daš natakarju le, če nisi bil zadovoljne z njim. Če se ti je zdel vredu, se mu spodobi dati napitnino v vrednosti 10% procentov končnega zneska, če pa smo bili z njim zadovoljni pa 20%. Seveda pa lahko damo tudi več če se nam zdi da se je natakar še posebej izkazal. Sošolec, ki si je naročil najbolj pekoče perutničke je svoji natakarici dal napitnino v vrednosti celega obroka, saj se mu je zdela res prijazna, z njo je bil zelo zadovoljen, med drugim pa mu je prinesla tudi dve porciji mleka, da si je lažje ohladil jezik.
Po večerji pa nas je čakala še dolga pot. Dan smo hoteli do maksimuma izkoristiti in za sabo pustiti čimveč kilometrov. A večerja je zahteval svoj davek in že po pol ure je spal cel kombi- razen voznikov in navogatorjev ki so kombije uspešno pripeljali do motela v Ridgecrestu, kjer bomo prespali to noč.